V okviru šolskega novinarstva smo intervjuvali novo učiteljico nemščine, tj. ga. Anja Lapajne. Polna pozitivne energije in smeha nam je z največjim veseljem odgovorila na naša vprašanja.
NOVINARKI: Ker ste nova učiteljica na naši šoli, vas morda nekateri še ne poznajo. Bi se lahko prosim predstavili?
GA. LAPAJNE: Ja hallo, Guten Tag. Ich bin Anja Lapajne. Ich bin Deutschlehrerin und unterrichte Deutsch. (Ja, dober dan. Sem Anja Lapajne. Sem učiteljica nemščine in učim nemško.)
NOVINARKI: Kakšna so vaša vsesplošna zanimanja?
GA. LAPAJNE: Uh, teh je pa veliko. Veliko stvari me zanima. Rada pojem, plešem, berem in hodim v hribe.
NOVINARKI: In kako se kot nova učiteljica počutite na naši šoli?
GA. LAPAJNE: Jaz se počutim super. Und wie gehts oich? (Kako se počutite vi?)
NOVINARKI: Zakaj ste se sploh odločili za poklic učiteljice?
GA. LAPAJNE: Iskreno, nikoli si nisem želela biti učiteljica, resnično sem sovražila vse učitelje in rekla sem si, da tega ne bom nikoli počela. Hotela sem potovati po svetu in biti turistična vodička, potem pa se je zgodilo, da sem imela prakso na magisteriju, kjer me je začelo poučevanje precej zanimati, in ugotovila sem, da mi je to zelo všeč. Zelo rada pa sem imela tudi nemščino, zato tudi želim, da bi vsi, ki hodite oz. boste hodili na nemščino, čim več odnesli od nje in v njej uživali. Zdaj se tudi zelo vidim v tem poklicu, pa čeprav sem ga prej sovražila. Tudi zato bi rada poudarila, da čeprav zdaj ne veste, kaj bi radi počeli v življenju, se lahko še vse spremeni in obrne, tako da ne skrbite preveč.
NOVINARKI: Kako pa vas je pot zanesla prav sem, na našo šolo?
GA. LAPAJNE: Kot pravijo, iz ust do ust gre najhitreje. Za službo na vaši šoli sem izvedela, ker sem poučevala na šoli v Rovtah, kjer sem nadomeščala stalno učiteljico. Takrat sem dobila sporočilo od vaše šolske kuharice Melite (oz. od njene hčere, saj mi je ta prinesla sporočilo), da na vaši šoli iščete stalnega učitelja nemščine. Nisem oklevala. Prijavila sem se na razpis.
NOVINARKI: Kako pa so se odzvali učenci na ponujen nov predmet?
GA. LAPAJNE: Učenci so se odzvali zelo dobro, meni pa je zelo všeč, ker so tukaj majhne skupine in ni preveč ljudi. Zdi pa se mi tudi, da so nastale zelo dobre skupine in lahko dobro delamo. Zelo sem zadovoljna.
NOVINARKI: Ko smo že pri tem, kako pa poteka vaš pouk?
GA. LAPAJNE: Mogoče malo drugače kot ste navajeni pri drugih učiteljih … Jaz imam recimo več poudarka na govoru, čeprav si seveda moramo tudi kaj zapisati. Meni se na začetku zdi najbolj pomembno to, da vsako uro posvetimo nekaj časa temu, da ponovimo snov za nazaj, saj vem, da imamo nemščino vedno 6. ali 7. šolsko uro in ste že vsi utrujeni. Po navadi snov ponovimo skozi igro z žogo, nato pa nadaljujemo z novo snovjo. Najbolj pa se mi zdi pomembo, da ko greste kam, znate kaj povedati v nemščini in se ne sprašujete, kako se kaj izgovori oz. reče, zato imamo poudarek na govoru.
NOVINARKI: Ali mislite, da učenci uživajo v učenju novega jezika?
GA. LAPAJNE: Ja, to morajo pa povedati učenci (smeh). Ja … Meni se zdi, da učenci uživajo. Seveda pa na koncu vsakega leta naredim evalvacijo celotnega leta, da tudi jaz vem, kako je in da vem, kaj bi lahko spremenila ali dodelala v novem letu.
NOVINARKI: No, za konec pa imava še eno vprašanje. Ali imate idejo za kakšno spremembo na področju pouka?
GA. LAPAJNE: Ja. Imam načrt, čeprav mi letos verjetno časovno ne bo uspelo, da bi se povezala s kakšno šolo v Nemčiji (podobno kot projekt ERASMUS), da bi učenci lahko odšli v državo, kjer se v vsakdanu uporablja nemščina.
NOVINARKI: No, to je vse za današnji intervju. Gospa Lapajne, zahvaljujeva se vam za vaš čas in nasvidenje.
GA. LAPAJNE: Ni problema. Auf Wiedersehen! (Na svidenje!)
Avtorici: Erika Furlan Poženel, Mirjam Krevs