Intervju s TamburaTeam

V moderni dobi ljudje vse manj igramo na ljudske instrumente, ti pa vse bolj tonejo v pozabo. Na srečo je skupina mladih glasbenikov iz Vipave, katerih melodije so v izjemno hitrih ritmih, dokazala, da so lahko ljudski instrumenti uporabljeni tudi v moderni glasbi. Ker omenjeni glasbeniki razveseljujejo mlado in staro v Vipavski dolini in vse bolj tudi širše, sem se odločila, da z njimi opravim pogovor. Tako sem se prejšnjo sredo, 29. 11., »srečala« z njimi v Zoomu in opravila intervju. Imela sem veliko srečo, saj so se mi pri pogovoru pridružili vsi štirje člani skupine TamburaTeam – Matevž, Aleksander, Urban in David.

NOVINARKA: Kako ste?

VSI: V redu.

NOVINARKA: Začnimo kar na začetku. Zanima me, kako ste se sploh spoznali.

ALEKSANDER: Spoznali smo se v Tamburaškem orkestru, v katerem se je s časom začelo kazati, da smo malo neubogljivi in da radi igramo, kadar ni potrebno, včasih pa smo tudi po svoje dopolnjevali skladbe. Govorili so nam, da naj sledimo vaji in da naj poslušamo, to pa nam je šlo malo na živce, zato smo se odločili, da gremo na svoje. Seveda pa še vedno vztrajamo pri orkestru, saj ga ne mislimo zapustiti.

MATEVŽ: Ker nam vaje z orkestrom niso bile dovolj, smo rabili malo energije sprostiti še drugje.

NOVINARKA: Kako pa je nastalo vaše ime? Je tako samo zato, ker igrate tamburico in podobne instrumente, ali je za izvor imena krivo še kaj drugega?

MATEVŽ: Ker je naš zaščitni znak tamburica, se nam je zdelo dobro, da bi to vključili še v ime, team pa izvira iz skupine, ki se je zbrala pri igranju tamburice. Poleg tega pa je bilo to ime najboljše od vseh, ki smo se jih spomnili, pa tudi edino, ki se je obdržalo.

NOVINARKA: Kakšni so bili vaši začetki? Ste takoj začeli igrati svoje pesmi ali ste najprej preigravali druge?

URBAN: Najprej smo preigravali druge – iz skladb, ki smo jih igrali v orkestru, smo delali svoje aranžmaje.

MATEVŽ: Ja, najprej smo v kvartetu igrali skladbe iz orkestra, saj smo imeli na začetku še dva druga člana, s katerima smo tvorili tradicionalen tamburaški kvartet, pri katerem smo izvajali etnološko glasbo, v našem stilu. Pri tem se je že kazala naša avtorska žilica, vendar pa nismo nikoli ustvarili neke pesmi. Takrat smo tudi bolj igrali na kakšnih kulturnih prireditvah, na porokah, v kulturnem domu in na martinovanjih.

NOVINARKA: Katera pa je vaša prva pesem?

URBAN: Hkrati so začeli nastajati Jamr, Benjo plezalec, Dolga je pwt domov in Mwdrčk na wdrčk.

MATEVŽ: Vse te pesmi so nastajale med preigravanjem, vendar pa lahko rečemo, da je bila naša prva pesem Jamr, saj smo ga v primerjavi z drugimi pesmimi prvega zaključili.

NOVINARKA: Imate pri pisanju pesmi in nastopanju kakšnega vzornika?

DAVID: Zame je navdih vse, kar slišim, vendar bi kot našega vzornika izpostavil skupino Gogol Bordello.

MATEVŽ: Ja, Gogol Bordello so res nek tak naš »skupni imenovalec«, je pa res, da vsak od nas h glasbi doprinese nekaj iz svojega žanra, pri tem pa je zelo zanimivo, kako se vsi naši različni stili mešajo.

NOVINARKA: Imate pri nastopanju kakšne svetovalce glede oblačil, zvoka …?

ALEKSANDER: Lepo bi bilo, če bi jih imeli …

MATEVŽ: Dejansko še ne vemo, kako bi se oblekli za nastope, tako da smo še odprti za ideje in čakamo na navdih.

NOVINARKA: Zakaj ste se sploh odločili posneti CD?

ALEKSANDER: Po mojem mnenju smo si samo tako zelo želeli končati nekaj, da smo ga posneli in lahko zdaj rečemo, da smo nekaj končali.

MATEVŽ: Približno dve do tri leta smo stali na enem in istem mestu, vsaj glede pesmi, zato smo se odločili in se leta 2021 zaobljubili, da bomo posneli CD. Tako smo v januarju 2022 povabili Davida, da se nam pridruži. Potem smo decembra 2022 izdali Jamr in se odločili, da leta 2023 posnamemo CD.

NOVINARKA: CD ste snemali na Javorniku. Bi nam lahko opisali, kako je to potekalo?

ALEKSANDER: Studio je sredi gozda in je zelo dobro, ker tam ni signala – niti za mobilne podatke – in lahko res pozabiš, da imaš telefon. Tako lahko lepo v miru izkoristiš vikend za snemanje glasbe.

MATEVŽ: Vse glavne dele smo posneli v treh dneh, potem pa smo vse skupaj le še povezali. Bilo je zelo v redu, saj nihče od nas štirih, pa tudi Jure Logar (lastnik studia), nismo imeli veliko izkušenj in smo preko skupnega učenja in brez slabega občutka, da nečesa ne znamo, posneli celoten CD.

NOVINARKA: Na katero pesem iz CD-ja pa ste najbolj ponosni?

DAVID: Meni sta najbolj všeč Benjo plezalec in Auša z juga, čeprav se mi zdi, da nista bili narejeni za občinstvo, ampak bolj za nas.

MATEVŽ: Ja, to se kar pozna, saj včasih nismo mislili toliko na publiko in če bodo to ljudje sploh poslušali, ampak smo določene pesmi naredili zase. Čeprav bi tudi sam rekel, da sta mi najbolj všeč Benjo plezalec in Auša z juga.

NOVINARKA: Pesem Benjo plezalec naj bi predstavljala neko zgodbo, mar ne?

MATEVŽ: Ja. Osrednja melodija te pesmi naj bi predstavljala pohod na Plaz, pri katerem gremo najprej v hrib (hitre melodije), potem najlepše melodije predstavljajo razgled in nato pot nazaj dol, pri kateri je melodija enako kot pri poti navzgor. Melodija naj bi tudi opisovala pot tega planinca Benjota – moškega, ki živi tukaj, v Vipavi – vendar ni takšna legenda, kot ga opisujemo v pesmi.

NOVINARKA: Jamr zna biti kar precej kritičen do družbe. Ste ga napisali, da bi si očistili dušo, pokritizirali prebivalstvo ali zaradi heca?

MATEVŽ: V tej pesmi smo v bistvu s cinizmom poudarili jamranje, ker je smešno, kako zelo ljudje jamramo v današnjem času, pa čeprav imamo skoraj vse.

NOVINARKA: Od kod pa črpate ideje za svoje pesmi?

MATEVŽ: Večinoma črpamo iz svojega življenja, ker to področje najbolj poznamo. Je pa res, da sta recimo Dobru jutru in Dolga je pwt domov nastala z mislijo na to, kako bomo začeli in končali svoj nastop. Lahko bi celo rekli, da sta ti dve pesmi brat in sestra. Recimo Mwdrčk na wdrčk  je ena takih pesmi, pri kateri nam je bila melodija zelo všeč, pa smo jo »uničili« z besedilom. (smeh)

NOVINARKA: Kdo je poskrbel za izgled vašega CD-ja?

URBAN: Osnutek slike za CD je naredil Aleksander, potem pa smo jo dali narediti slikarki, Gaji Planinšček, ki je črpala iz tega osnutka in je nastala današnja podoba CD-ja.

NOVINARKA: Kje pa se da kupiti vaš CD?

MATEVŽ: Lahko ga kupite na naših nastopih ali preko vez.

NOVINARKA: Kako vas sprejema občinstvo?

MATEVŽ: Meni se zdi, da nas občinstvo zelo dobro sprejema, čeprav imam občutek, da si tisti, ki nas vidijo, preden nas slišijo, mislijo, kaj pa ti zdaj počnejo tu. A potem so precej navdušeni.

DAVID: Ja, Matevž ima prav. Smo pa tudi zelo posebni glede naših instrumentov (jaz sicer ne), ampak ostali pa.

NOVINARKA: Že pripravljate nove pesmi ali se še vedno bolj držite starih?

MATEVŽ: Imamo že nekaj materiala, ki nastaja, prav tako pa že nekaj naslovov za nov CD.

NOVINARKA: Imate v prihodnjih mesecih kak nastop?

MATEVŽ: Letos imamo še enega v Palah, potem pa si bomo vzeli nekaj časa prosto (vsaj kot Tambura Team).

NOVINARKA: Imate morda kakšne načrte za sodelovanje s kakšnim glasbenikom?

MATEVŽ: Seveda si želimo kakšnega dueta, nekaj sicer že pripravljamo, ampak nismo še prepričani, kako bo to steklo.

NOVINARKA: Se kdaj skregate zaradi glasbe ali morda nastopa?

MATEVŽ: Nikoli se še nismo skregali na smrt, imamo pa včasih kakšne konstruktivne prepire. (smeh)

DAVID: Ravno toliko, da malo zvišamo glas in je bolje. Je pa večina prepirov zaradi organizacije kot pa zaradi glasbe.

NOVINARKA: Kakšni so vaši hobiji poleg glasbe?

MATEVŽ: Jaz igram košarko.

DAVID: Moj je recimo igranje šaha, čeprav nisem preveč dober. (smeh)

NOVINARKA: Ali ste prijatelji tudi zasebno ali se srečujete samo v okviru benda?

MATEVŽ: Ja, to je kar zanimivo, vendar še nikoli nismo šli skupaj na kavo ali kaj podobnega, ampak se vedno vidimo le na vajah, z inštrumenti v rokah.

URBAN: Na vajah zapolnimo vse naše potrebe po druženju in nimamo potrebe, da bi se dobili še izven vaj. (smeh)

NOVINARKA: No, s tem vprašanjem sem prišla do konca današnjega intervjuja. Hvala vam.

VSI: Hvala tebi.

Napisala: Mirjam Krevs, mlada novinarka